g - zin, 24. avgust 2016 ―       Helena Van den Enden: Narava očisti moje misli, tako da jih nič ne zmoti. (For English version please scrool below) Intervju Helenino delo je rezultat komunikacije med človekom in naravo. Fotografije, ki nastajajo spontano, takorekoč kar med hojo in meditacijo, predstavljajo naravo kot najbolj iskreno ter edinstveno umetnino. Pokrajina je Helenin studio z neskončimi odločitvami ter podrobnostmi, ki jo nagovarjajo k fotografiji z analognim fotoaparatom ter ljubeznijo do narave. Sama opredeljuje svoje delo kot raziskovanje kože Matere Narave. Helena Van den Enden je takorekoč mlada raziskovalka fotografije. Leta 2009 je diplomirala na umetniški akademiji v Rotterdamu in do danes sodelovala na številnih skupinskih razstavah na Nizozemskem in v Združenih državah Amerike. Prejela je študijsko nagrado ter izdala knjižico svojih del, posvečeno Vetru in Vodi (Water and the Wind). Njeno delo ni posvečeno zgolj raziskovanju vode in vetra, temveč tudi skalnatih površin v Španji ter predvsem zaraščenim površinam nizozemskih sipin. Za Van den Endense v njih skriva pravi labirint naravnih barvnih odtenkov, kompozicij, tekstur in ostalih likovnih prvin. Meditacija v hoji je način dela ali proces, ki zahteva koncentracijo ter disciplino: biti spontan, a hkrati zvest svojim odločitvam, izkušnjam predvsem pa intuiciji. Slednjo je ponavadi najtežje občutiti, ter doumeti njen namen. Sprehod s Heleno, skozi sipine Wassenar mi je omogočil vpogled v njeno delo, pristop ter način komuniciranja z naravo.                    Anja Podreka     Helena Van den Enden: Nature cleanses my thoughts, so none of it is disturbing. Interview Helena’s work is the result of communication between man and nature. Photos that arise spontaneously, so to speak, as a walking in meditation, present nature as the most sincere and unique work of art. The landscape is Helen’s studio with infinite choices and details which are photographed with an analogue camera and love for nature. Van den Enden defines her w

g - zin, 2. april 2016 ― Objavljamo posnetek čajanke za sodobno umetnost na temo vodne skulpture na križišču Slovenske in Tomšičeve ulice v Ljubljani. Čajanka je potekala v sredo, 30. marca 2016, ob 19. uri v Galeriji DLUL na Bregu v Ljubljani. Sodelujoči so bili Primož Boršič, Janez Koželj, Alen Ožbolt in Alenka Vidrgar (moderatorja Andrej Strehovec in Zoran Srdić Janežič). V avli Mestne hiše v Ljubljani je bila od 14. do 23. marca na ogled razstava nagrajenih in ostalih natečajnih predlogov za postavitev vodne skulpture v razširjen del Slovenske ceste na križišču s Tomšičevo ulico. Načrtovana vodna skulptura je sklepni del nove ureditve Slovenske ceste, kompleksnega projekta, ki vzpostavlja prijetnejšo izkušnjo za pešce, kolesarje in javni prevoz, hkrati pa ustvarja sodobno identiteto osrednjemu javnemu prostoru. Prenovo so leta 2012 zasnovali arhitekturni biroji Dekleva Gregorič arhitekti, 2K Arhitektonski urad, Sadar + Vuga in Scapelab – slednji so predvideli tudi postavitev kipov v javni prostor. Konec preteklega leta je Mestna občina Ljubljana izvedla razpis preko Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije za postavitev vodne skulpture. Na tokratni čajanki bomo predstavili nagrajeni predlog in razširili pogovor tudi na ureditev Slovenske ceste, postavljanje kipov v javni prostor in prevprašali sodelovanje med arhitekti in kiparji. Na čajanki bodo svoje poglede predstavili Primož Boršič, predstavnik avtorske skupine zmagovalnega predloga; Janez Koželj, predstavnik naročnika Mestne občine Ljubljana; Alen Ožbolt, predstavnik stroke in profesor kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje; ter Alenka Vidrgar, akademska kiparka, ki je na razpisu prejela posebno omembo. Sodelujoči: Primož Boršič (r. 1985), trenutno samozaposlen kot samostojni arhitekt, je delal v več arhitekturnih birojih v Sloveniji, na Nizozemskem in v Novi Zelandiji, pa tudi kot asistent na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pri predmetih Arhitektura mesta in Arhitekturno oblikovanje. Je prejemnik vrste

g - zin, 2. marec 2016 ―   Objavljeni so rezultati razpisa (http://www.zaps.si/index.php?m_id=natecaji_izvedeni&nat_id=132). Vse čestitke zmagovalcem ter vljudno vabljeni na razstavo v Mestno hišo 14. marca ob 15. uri. Arhitektka Lidija Dragišič in kipar Zoran Srdić Janežič sva poskušala razviti gibljivo skulpturo, ki simulira gibanje vode (v projektu so sodelovali tudi: Vedrana Bošković – renderji, Branka Keser in Jana Putrle Srdić – fotografije, Andrej Strehovec – pregled, v začetnem delu projektiranja pa je bila prisotna tudi arhitektka Jožica Curk). Skulptura bi bila sestavljena iz urbanih elementov – potopnih stebričkov, ki jih najdemo povsod po mestu. Dodani elementi bi bili vzorec na vrhi, ki spominja na talno ureditev; luči; ter nizka meglica, ki bi jo dobili z vibriranjem piezo open iz ultrasoničnih pretvornikov. G-zin objavlja ta prispevek kot razmišljanje o vodni skulpturi. Vabimo avtorje ostalih predlogov vodnih skulptur, da pošljejo svoje prispevke na G-zine, kjer jih lahko objavimo (info@gulag.si).   OPIS Vodna skulptura, kot je poimenovana v natečaju, je v idejni rešitvi zanovana kot prostorski element, sestavljen iz potopnih  stebričkov (količkov), ki imajo modificirane oblike vrhov. Osnova postavitve je njena premičnost in interaktivnost: premikanje vsakega elementa posebej daje občutek vodne skulpture in valovanja. Postavitev je omejena na kvadratnem prostoru 4 x 4 m, s po 10 stebri v vrsti, ki sledijo tlakovanju Slovenske ceste.  Nova skulptura nudi interakcijo za mimoidoče. Stebre preko krmilnika upravlja program in omogoča dve osnovni legi: statična je poravnana s tlemi ter gibajoča. Gibanje se spreminja glede na vpisane besedne zveze na spletu v povezavi s pojmom »voda« (njihovo število, pogostost itd.) ter glede na gibanje v okolici skulpture. Iskane nize besed, ki vsebujejo pojem »voda« ter povezave bi vnaprej določili, npr.: voda, reka, poplave, padavine, tekočina, sestavina za kuhanje, privatizacija vodnih virov, voda kot produkt ipd. oziroma bi jih lahko s časom s

g - zin, 28. december 2015 ―   besedilo – Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Etiam aliquam risus ante, non mattis massa tempor venenatis. Nulla mollis facilisis finibus. Curabitur tempor turpis condimentum ultricies laoreet. In efficitur ante sed tellus dapibus, vel pharetra odio eleifend. Aenean eleifend mattis finibus. Nullam sit amet rutrum ante, vitae accumsan sapien. Donec ornare faucibus congue. Proin ut felis accumsan, fringilla dolor at, vehicula magna. – besedilo   besedilo – Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Etiam aliquam risus ante, non mattis massa tempor venenatis. Nulla mollis facilisis finibus. Curabitur tempor turpis condimentum ultricies laoreet. In efficitur ante sed tellus dapibus, vel pharetra odio eleifend. Aenean eleifend mattis finibus. Nullam sit amet rutrum ante, vitae accumsan sapien. Donec ornare faucibus congue. Proin ut felis accumsan, fringilla dolor at, vehicula magna. – besedilo besedilo – Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Etiam aliquam risus ante, non mattis massa tempor venenatis. Nulla mollis facilisis finibus. Curabitur tempor turpis condimentum ultricies laoreet. In efficitur ante sed tellus dapibus, vel pharetra odio eleifend. Aenean eleifend mattis finibus. Nullam sit amet rutrum ante, vitae accumsan sapien. Donec ornare faucibus congue. Proin ut felis accumsan, fringilla dolor at, vehicula magna. – besedilo besedilo – Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Etiam aliquam risus ante, non mattis massa tempor venenatis. Nulla mollis facilisis finibus. Curabitur tempor turpis condimentum ultricies laoreet. In efficitur ante sed tellus dapibus, vel pharetra odio eleifend. Aenean eleifend mattis finibus. Nullam sit amet rutrum ante, vitae accumsan sapien. Donec ornare faucibus congue. Proin ut felis accumsan, fringilla dolor at, vehicula magna. – besedilo

g - zin, 28. december 2015 ―   Slovenska 53 ali koristnost nekoristnega – rojstni kraj mnogih lutkovno-plesnih predstav Kinetikona in ustvarjalne likovne metode izdelovanja marionet pri kateri so mi pomagale študentke in študenti specialne pedagogike PF. Nekaj historiata: Na naslovu Slovenska 53 je stala dolga razpadajoča enonadstropnica na dvorišču med K4 in Mediatovo hišo. V Mediatovi hiši, sedaj Slovenski 50 in 52, sta živela moj dedek in babica s svojo številno grafenauersko družino (s teto in trinajstimi otroki, med katerimi je bila tudi moja mama Marija). V stavbi Slovenske 53 so bili nekoč hlevi za poštne konje in kočije na poti iz Dunaja v Trst. Ko ni bilo več kočij in konj, so v bivši konjušnici začeli telovaditi Sokoli, predhodniki telovadnega društva Partizan in z njimi so se prekopicevali tudi mali Grafiči. Po vojni je delal v njenih prostorih knjigovez gospod Vetrih, prijazen mož, ki je otrokom »talal« kamnite kroglice, s katerimi je gladil papir. Od njega je prostore prevzelo podjetje Jugoreklam in po osamosvojitvi smo prišli na vrsto mi, KUD Kinetikon. Kje pa je danes ta hiša? Nikjer, ker je ni več. Podrli so jo 1998. leta in tam je še danes »vse pomorjeno, vse pokošeno, samo robidovje, ki v luft, ki v luft štrli…«. Kako smo se vselili:   Leta 1992 sem se začela ukvarjati z marionetami. Ustanovila sem Študentsko marionetno šolo v okviru organizacije ŠOU. Vaje giba, pod vodstvom Marije, smo imeli v dvorani K4, kjer smo si kljuko podajali s plesalci Ksenje Hribar in gledališčniki psihodrame Janeza Vajevca. Lutke smo izdelovali pod mojim vodstvom v sosednji garderobi. Bili smo mladi, radovedni in ustvarjalni, da nas je kar samo nosilo po lutkovnih poteh. Leta 1995 so dvorano v K4 zaprli in jo spremenili v pisarne. Kam pa zdaj? Marija se je spomnila sokolske telovadnice svoje mladosti, Slovenske 53, kjer je noč in dan gorela luč. Pisala je nadškofu g. Šuštarju, če bi nam dovolil delati v njej in g. Šuštar nam je dovolil. Ko so nam dvorano odprli, smo ostrmeli: imela je oboke, kamnite

g - zin, 27. december 2015 ― Razgovor o marionetah treh ustvarjalcev lutkovne predstave MAKALONCA (produkcija Lutkovno gledališče Ljubljana, 2013) : režiserke, avtorice besedila in likovne podobe EKE VOGELNIK, asistenta režije in vodja animacije BRANETA VIŽINTINA in tehnologa MITJE RITMANIČA     Marionete pri nas in v svetu Eka Vogelnik: Čeprav je naše lutkarstvo mlado, saj ga je šele pred 100 leti začel slikar Milan Klemenčič s svojimi malimi marionetami, dve njegovi obnovljeni predstavi v Lutkovnem gledališču Ljubljana živita še danes. Klemenčiču je sledil Jože Pengov, ki je skrbno gradil repertoarno gledališče marionet in ročnih lutk. Tudi njegovo marionetno predstavo Žogico Marogico (1950) z lutkami Ajše Pengov igrajo še danes, njuna Zvezdica Zaspanka (1955) pa prenovljena ponovno vabi k ogledu. Pri likovni opremi predstav je sodelovala cela vrsta specializiranih likovnikov, pri nastanku nekaterih, pretežno marionetnih, pa so sodelovali tudi nekateri priznani slikarji in kiparji (France Mihelič, Peter Černe itd). V marionetni tehniki je bila izvedena tudi največja uspešnica novejšega datuma (Sapramiška 1986). Zdi se, da so v Lutkovnem gledališču Ljubljana najbolj cenjene in dolgožive prav marionetne predstave in morda je to eden od razlogov, da se je ta tradicionalna lutkovna tehnika do danes ohranila pri nas. Mitja Ritmanič: Pri nastajanju katerekoli uspešne lutkovne predstave, ne samo marionetne, se morata uskladiti režijski koncept z likovnostjo in možnostmi posamezne tehnike. Ko to podpremo še z glasbo, lučjo in primerno tehnologijo, ki omogoča kvalitetno animacijo, ustvarimo predstavo, ki lahko doživi več sto, včasih celo več tisoč ponovitev. Ob teh številkah naši festivalski gosti iz tujine kar ostrmijo. Eka Vogelnik: Tam so večja stalna lutkovna gledališča v glavnem propadla. Živijo le potujoče lutkovne družine ali manjše lutkovne skupine, ki nimajo ne sredstev in ne možnosti, da bi se lotile kake marionetne predstave. Mladi lutkarji pa si danes ne želijo biti odvisni od režiserjev,